Pihalni orkester Vrhpolje

Spomin je nekaj, kar z leti postaja vse bolj megleno, nekaj, kar se počasi a vztrajno izgublja v  množici novih in novih dogodkov. Da se spomin na prvo Vrhpoljsko pleh muziko nikoli ne bi povsem zabrisal, je nastal pričujoči zbornik o zgodovini prve Vrhpoljske godbe, ki je delovala v letih od 1951 do 1954.

Zapise je zbrala in uredila Sonja Groznik.

Želja po ustanovitvi godbe v Vrhpolju je začela zoreti že takoj po koncu 2. svetovne vojne. Kljub omejenim možnostim, je bila želja močnejša in v jeseni leta 1951 je ideja postala resničnost.  Glavna pobudnika in organizatorja ustanovitve sta bila sedaj že pokojni Franc Božič, ki je takrat služboval na Colu kot matičar in Gasilsko društvo Vrhpolje. Franc Božič, ki je v sebi nosil neverjetno željo po kulturnem udejstvovanju,  je v Vrhpolje privabil kapelnika Jožkota Petroviča iz Opatjega Sela. Kapelnik je s seboj v vas pripeljal tudi slabo polovico potrebnih inštrumentov. Vsa ostala glasbila je priskrbela republiška gasilska zveza.

Tako se je začelo… Naši fantje so se udeležili avdicije pri kapelniku in prav kmalu so se že učili poznavanja not in igranja na izbrane inštrumente. Čez dobre tri mesece so nadebudni mladeniči že opravljali izpit iz teorije. V tistem času je vsa vas dobesedno živela z "muziko", čeprav se je našlo kar nekaj dvomljivcev, pa tudi takih, ki so v glasbi videli pregreho, ki ne bo prinesla nič dobrega. A večina vaščanov je težko pričakovala prvi gasilski bal z domačo pleh muziko. Godbeniki so pod budnim ušesom kapelnika pridno vadili v hiši nasproti Cudermanovih, ki je bila zaradi odhoda njenih lastnikov v tujino v tistem obdobju prazna. Šolo in sestanke so godbeniki imeli v prosvetni dvorani. Fantje so se hitro učili in kot je bilo pričakovati, so čez noč dozoreli v muzikante gasilske pihalne godbe Vrhpolje. Začeli so se vrstiti nastopi doma in po drugih krajih Vipavske doline. Glasba jih je popeljala do Nove Gorice in še dlje do Mosta na Soči. Najpomembnejši dogodek pa je bil za godbo nastop leta 1953, na  vsedržavnem mitingu na Okroglici pri Novi Gorici. Godba je ob tej priložnosti kar tri dni zaporedoma igrala na mitingu, ki se ga je takrat udeležil tudi tovariš Tito.

Največ veselja je godbi v času njenega delovanja prinašalo igranje na vaških veselicah, šagrah, gasilskih balih in drugih prireditvah. Igrali so koračnice, valčke, polke in vse, na kar se je dalo lepo plesati. Plesalo pa se je v tistih težkih časih veliko in s posebno radostjo. Fantje, ki so imeli to srečo, da so lahko igrali v godbi, so bili zelo čislani in iskani tudi pri dekletih. A je že tako, da muzikantovo dekle nemalokrat potegne kratko, ker mora svojega muzikanta čakati na klopi, medtem ko se drugi veselo vrtijo po plesiščih.

V letih delovanja vrhpoljske godbe, so gasilci plese ali bale, kot so jim takrat pravili, pripravljali na odprtem plesišču. Plesišče je bilo v Vrhpolju postavljeno ob Bognarjevi (Ambrožičevi) hiši, kjer je bilo  ravno dovolj prostora, da so lahko postavili lesen pod v velikosti približno 10×10 metrov. Plesišče so ogradili z zelenimi vejami, na nekoliko višje postavljenem odru pa je sedela in igrala godba. Dvoje odprtin je vodilo na plesišče. Fantje so pri blagajni kupovali vstopnice za ples, ena karta za tri plese. Ponosno so vodili razigrana dekleta k sredini plesišča. Okrog in okrog zelene ograje so se drenjali otroci, kukali skozi vejice na plesišče in strmeli v usklajene plesne korake plesalcev ob ritmih valčkov in polk. Starejše ženske in možje so stali nekoliko zadaj in z budnim očesom spremljali dogajanje na plesišču. Ob spominu na prelepe zvoke, ki so jih godbeniki izvabljali iz svojih inštrumentov, se mnogim še danes stoži po tistem težkem a lepem času.

Godbeniki so mnogim Vrhpoljcem dali neprecenljivo darilo: prelepe spomine na našo in njihovo mladost!
Žal je godba že po treh letih zašla v težko krizo, ki jo je povzročil odhod mnogih godbenikov na služenje vojaškega roka. Vojaščino so v tistem času služili najmanj dve leti, v mornarici celo tri leta. V letu 1954 je bilo h vojakom hkrati vpoklicanih osem godbenikov in v ansamblu je naenkrat nastala vrzel, ki je ni bilo mogoče več zakrpati. Vojaščina je bila tisto nujno zlo, zaradi katerega je godba razpadla.

Kapelnik, ki je ostal brez službe,  je odšel učit drugam. S seboj je odnesel inštrumente, ki jih je pripeljal v Vrhpolje, ostala glasbila pa so gasilci morali vrniti "na republiko". Vrhpoljcem je ostal le nostalgičen spomin na njihovo pleh muziko in tiha želja, da bi nekoč, v boljših časih ponovno imeli svojo godbo.

In ta želja se je po 48 letih Vrhpoljcem uresničila z ustanovitvijo Kulturnega društva Pihalna godba Vrhpolje, Vipava. Današnja godba nadaljuje tradicijo prve gasilske godbe in v svojih vrstah združuje mnoge vnuke takratnih godbenikov. Nastala je po večmesečnih prizadevanjih Vrhpoljskih gasilcev, predvsem pa zaradi neizmerne volje in truda našega prvega predsednika Dušana Tomažiča, ki je več let verjel, da je ta želja uresničljiva. Mi, potomci teh godbenikov, ki še danes s ponosom in žarom v očeh govorijo o svoji muziki, čutimo prijetno dolžnost in poslanstvo, da vsem, ki niso pozabili, kako so naši očetje in dedje v veliko bolj nenaklonjenih časih ustanavljali godbo, povemo, da pomemben del vrhpoljske zgodovine ni in nikoli ne bo odšel v pozabo. Predvsem pa, da je Vrhpolje zmeraj bilo in je še vedno,  vas naprednih ljudi, kjer tudi kultura najde svoje mesto.

Vsaka generacija zaznamuje svoj čas po svojih najboljših močeh, sposobnostih in zmožnostih. Na žalost je veliko godbenikov prve Vrhpoljske godbe že pokojnih, a spomin nanje še živi in nas spodbuja v zavezanosti ciljem godbeništva na Slovenskem ozemlju.