Ustanovitelji<\/span><\/strong>
V letu 1900 je gospod Malahovski, papirničar češkega rodu, na pobudo društva, ki so ga ustanovili delavci Papirnice Vevče, zbral dvanajst godbenikov - začetnikov, in ustanovil godbo na pihala.<\/span><\/p>

Leta 1896 so delavci Papirnice Vevče ustanovili Socialdemokratko stranko v Spodnjem Kašlju in Krščanskosocialno delavsko društvo v Polju. Srečevali so se na strankarskih shodih in sestankih. Porodila se je misel o koristnosti ustanovitve godbe, ki bi pritegovala občinstvo in s tem dala stranki večjo večjo veljavo. Iz članarine in drugih prispevkov so zbrali denar za nakup inštrumentov. V letu 1900 je gospod Malahovski, papirničar češkega rodu, na pobudo socialdemokratskega društva, ki so ga ustanovili delavci Papirnice Vevče, zbral dvanajst godbenikov - začetnikov, in ustanovil godbo na pihala. Godba je pod njegovim strokovnim vodstvom avgusta leta 1900 prvič nastopila in dosegla med domačini in delavci tovarne veliko zanimanja. Da se je zamisel o godbi tako hitro uresničila, je pripisati takratnim časom, saj so se ustanavljala sokolska društva, ki so za svoje nastope potrebovala godbe - nastop telovadcev in godbe je vedno pritegnil množico ljudi.<\/span><\/p>

<\/span><\/p>

<\/p>

Prva leta<\/span><\/strong>
Papirnica je godbi kmalu ponudila vso pomoč. Novi nemški direktor je iz pripeljal nemške godbenike, ki so delali v tovarni pod isto upravo kot Papirnica Vevče. Uspehi so bili hitro vidni, godba se je številčno okrepila in kakovostno izostrila. Z odvisnostjo od Papirnice Vevče je godba izgubila tudi strankarski značaj.<\/span><\/p>

Glasbenih osnov jih je naučil Čeh Malahovsky in godba je nastopila že avgusta 1900 ter med domačini in delavci Papirnice Vevče vzbudila veliko zanimanje. Stranka in godba sta imeli sedež pri Pajerju v Vevčah. Leta 1903 je prišel v Papirnico nov direktor, Saksonec Tithel, ki je bil za to zvrst glasbe še posebej navdušen, in je godbi obljubil vso pomoč. Iz Gratweina je poklical več tamkajšnjih godbenikov, ki so delali v tovarni pod isto upravo kot Papirnica Vevče. Temišelj, novi kapelnik, se je poučevanja godbenikov lotil še bolj sistematično kot njegov predhodnik. Uspehi so bili hitro vidni, godba se je številčno okrepila in kakovostno izostrila. Z odvisnostjo od Papirnice Vevče je godba izgubila tudi strankarski značaj.<\/span><\/p>

Leta 1908 je direktorja Tithla v Papirnici zamenjal direktor Pfob. Za godbo ni imel posluha. Godbeniki so bili prepuščeni sami sebi, povrh vsega pa se je odselil še njihov kapelnik. Zamenjal ga je Italijan Bartelcci, ki pa ni imel uspeha kot njegov predhodnik. Brez denarja je godba pričela nazadovati. Leta 1909 je gasilsko društvo Zgornji Kašelj - Zalog, odkupilo inštrumente, hkrati pa so h gasilskemu društvu pristopili tudi godbeniki, saj je bilo društvo v neposredni bližini Papirnice in tako ni bilo več ovir za nadaljnje delovanje godbe. Nikakor pa niso mogli dobiti kapelnika.<\/span><\/p>

V godbi je že več let deloval Feliks Svetek iz Slap, ki je imel izreden posluh za glasbo. Ker kapelnika ni bilo, se je z vso zavzetostjo lotil še vadbe in uspel. Ni pa mu bilo všeč, da je godba v okviru gasilskega društva. Tudi pravih prostorov za vadbo ni bilo, zato so vadili v Slapah, v hiši njegovega očeta Janeza Svetka, ki je imel mizarstvo in pogrebništvo. Tako so imeli vaje med krstami, anglečki in križi, kar je dobro navdihovalo pogrebne koračnice, ki so jih velikokrat igrali. Oče Janez Svetek je kot ljubitelj glasbe kmalu spoznal, da bo godba propadla, če se ne bodo našli boljši vadbeni pogoji. Rešitev je videl v pripojitvi godbe k leta 1903 postavljenem Prosvetnem domu in Orlovskemu telovadnemu društvu Polje. Skupaj z županom Polja Luko Strahom in drugimi so župniku Janezu Müllerju svetovali odkup inštrumentov od Gasilskega društva. Dogovorjeno je bilo, da bodo skupaj z inštrumenti v Prosvetni dom in k Orlom pristopili tudi godbeniki. S tem bi pridobilo tako Katoliško prosvetno društvo kot Orli, pa tudi godba, saj bo imela na razpolago dvorano za vaje in priložnost za večje nastope tudi v zaprtih prostorih. Potlej je nastopala kot Orlovska godba iz Polja.<\/span><\/p>

S prostorsko in gmotno ureditvijo se je dejavnost godbe razmahnila. Godba je postala glasnik slovenstva in slovenske samozavesti v času, ko je imelo nemštvo med Slovenci velik družbeni in gospodarski vpliv.<\/span><\/p>

Nastopali so na cerkvenih slovesnostih, procesijah, pogrebih, telovadnih nastopih Orlov, prireditvah v okviru Prosvetnega doma, proslavah državnih praznikov, veselicah, izletih, gostovanjih v Domžalah, Dolskem, Hrušici, Bledu, na Urhu, v Ljubljani in drugod. Posebno zanimive so bile veselice pri gostilni v Vevčah, kjer stoji današnja gostilna Gašperlin. Tu je gostilničar godbenike plačal le, če so igrali več ur nepretrgoma. Zanimiva prireditev je bila leta 1908 ob šestdesetletnici cesarja Franca Jožefa. Takrat so na Ljubljanici pod jezom napravili čolne in splave, jih okrasili z lampijoni in nanje spravili godbenike in goste. Ti so se vozili po Ljubljanici in igrali pozno v noč.<\/span><\/p>

<\/p>

Svetovni vojni<\/span><\/strong>
V prvo svetovno vojno je bilo vpoklicanih več kot polovica godbenikov. Med drugo vojno so se godbeniki sami odločili, da prenehajo z igranjem, pa tudi z bojišč se večina glasbenikov ni vrnila. Kljub temu je orkester zopet igral.<\/span><\/p>

Ob začetku prve svetovne vojne je bilo vpoklicanih k vojakom več kot polovica godbenikov. Znašli so se na bojiščih Srbije, Karpatov, Galicije in po letu 1915 tudi na soški fronti. Več njenih članov se ni nikoli vrnilo domov.<\/span><\/p>

Kljub velikemu osipu in vojni igranje godbe ni zamrlo. V okrnjeni postavi so nastopali na žalnih slovesnostih ter sprejemih ranjencev na železniški postaji v Zalogu in Polju.<\/span><\/p>

Konec vojne in ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so 8. decembra 1918 proslavili na velikem shodu v Ljubljani, kamor so se zgrnile množice ljudi in številne okoliške godbe.<\/span><\/p>

Godba se je takoj po vojni okrepila s šestnajstimi mladimi godbeniki. Štela je kar 38 članov. Za kapelniško palico je ponovno poprijel Feliks Svetek. Ponovno so nastopali na shodih raznih društev. V repertoar godbe so se začele vrinjati nove skladbe, ki jih je prinesel povojni čas.. Bile so živahnejše in prirejene sodobnih plesom, ki so razvnemali mladino in plesalce. Veselica je še vedno bila osrednji nastop godbe in tudi najbolj obiskana. Velikokrat so nastopili na prireditvah, ki jih je na ljubljanskem letališču organiziral Aero klub.<\/span><\/p>

Politična trenja, ki so jih pogojevale politične stranke, niso obšle niti Katoliško prosvetnega društva v Polju. Vodstvo društva je zastopalo klerikalno usmerjenost in sledilo slovenski ljudski stranki, godbeni odbor in sami godbeniki, med katerimi je bilo največ delavstva, pa bolj levo liberalno usmerjenost. Trenja med njimi so porušila normalno sožitje, zato je odbor leta 1933 predlagal kolektivni izstop iz društva. Ob tem je nastal problem inštrumentov, ki so bili last tega društva, saj so inštrumente lahko s seboj vzeli le tisti, ki so imeli lastne. Godba je bila okrnjena v tolikšni meri, da nikakor ni mogla nastopati. S hitro akcijo zbiranja prostovoljnih prispevkov, posebno med Vevčani, so zbrali dovolj denarja za nakup novih inštrumentov, ki so jih kupili na Češkem. Ponovno so začeli z vajami, vnovič v mizarski delavnici Feliksa Svetka, ki je medtem postal obrtnik. Vaje so imeli samo čez cesto nekdanjega Prosvetnega doma in zato je bila zamera Prosvetnega doma še večja.<\/span><\/p>

Godbeniki nekaj časa niso bili v nobenem društvu, leta 1936 pa je takratna banska uprava v Ljubljani na prošnjo godbenikov dovolila ustanoviti Glasbeno društvo Polje. Imelo je 30 rednih in 21 podpornih članov. Med njimi so bila tudi ugledna imena, kar je društvu dalo večjo moralno težo. Od ravnatelja Osnovne šole Polje Viktorja Miheliča, ki je bil izvrsten pevovodja, in občine Polje, so dobili dovoljenje za vadbo v šolskih prostorih. Prav od tega časa pa do prihoda italijanskih okupatorjev aprila 1941 je godba dosegla svoj največji vzpon. Gostovanja so se vrstila in nastopi godbe so bili vse bolj obiskani. Počasi se je začel oblikovati pojem dobre glasbe. Vse več nastopov so imeli na sokolskih shodih, saj se orlovska organizacija po razpustitvi vseh društev ob oklicu šestojanuarske diktature kralja Aleksandra leta 1929 ni več obnovila. Kot gostje so vse več nastopali. Pogosto so gostovali v prosvetnem domu Sostro, pri Svobodi v Zalogu in na izletih posameznih društev. Povpraševanje po nastopih godbe je bilo veliko, odziv publike izreden.<\/span><\/p>

Prihod italijanske okupacijske vojske je godbenike postavil pred odločitev; ali igrati, kot da se ni nič zgodilo, ali igrati v kljubovanje okupatorju in dvigovati moralni odpor Slovencev do njih. Menili so, da morajo v teh težkih časih igrati zaradi naroda. Iz šolske jedilnice, kjer so imeli vaje, so se morali na zahtevo Italijanov umakniti. Preselili so se v gostilniške prostore pri Gašperlinu v Vevče. Na vsaki vaji so bili prisotni tudi italijanski vojaki, ki so jih nadzorovali. Prisotnost Italijanov na vajah, zapiranje rodoljubov in šikaniranje Slovencev ter poziv h kulturnem molku je vevško godbo prepričalo v kulturni bojkot. Marca leta 1942 so godbeniki sklenili, da z igranjem prenehajo.<\/span><\/p>

Takoj po zadnji vaji so godbeniki poskrili inštrumente, arhiv pa spravili v papirnici Vevče. Poleti 1942 je OF organizirala prevoz inštrumentov in notnega materiala na osvobojeno ozemlje. Prevoz ni uspel, razgubilo se je večino glasbil in notnega materiala. Dvanajst godbenikov je odšlo v partizane. Vrnilo se jih je šest. Več jih je bilo interniranih ali so bili v taboriščih, od katerih se eden ni vrnil. Krvni davek za domovino je bil za vevško godbo zelo velik.<\/span><\/p>

Neutrudni Feliks Svetek, čeprav star že skoraj šestdeset let, se je pokazal kot vztrajni organizator in večni zaljubljenec v godbo. Že maja 1945 je sklical godbenike, da so poiskali inštrumente in začel z vajami, tokrat že tretjič v mizarski delavnici in med krstami. Inštrumente in nekaj godbenikov je dobil med v zadnji vojni razpadlima zadvorški in šmartinski godbi. Bilo jih je osemnajst. Ti so morali nadomestiti vse ostale godbenike. Morali so neprestano vaditi in se prilagajati novim skladbam, ki so bile prirejene novemu času; partizanskim koračnicam in žalnim skladbam. To je bilo tudi jedro njihovega igranja, saj prvi povojni meseci niso bili meseci veselja, temveč čas spomina na med vojno umrle.<\/span><\/p>

<\/p>

Zadnjih 50 let 20. stoletja<\/span><\/strong>
Zadnjih 50 let 20. stoletja je bila vevška godba izredno aktivna. V godbeno glasbeno kulturo se se pričele vnašati skladbe modernih slovenskih skladateljev Arniča in Adamiča kot tudi priznanih tujih. Leta 1963 se je godba preimenovala v današnji Papirniški pihalni orkester Vevče. Sodelovati je pričela tudi z Glasbeno šolo Moste za pridobivanje mladih glasbenikov. Godbeni dom pa je prenovljen in razširjen.<\/span><\/p>

Počasi se je repertoar začel spreminjati in dobivati podobo običajne godbe, ki je imela široko paleto skladb za razne prilike in nastope. Stare skladbe so šle v pozabo, v spominu so ostale le starejšim. Godba je v dolgih povojnih letih nastopala z utečenim repertoarjem, ki je bil prilagojen takratnim državnim potrebam, partizanskim proslavam in srečanjem. Poleg tega je začela v godbeno glasbeno kulturo čedalje bolj vnašati tudi ostale skladbe, ki so se pojavljale pri modernih slovenskih skladateljih Arniču, Adamiču in drugih. Nastopali so tudi na kulturnih, turističnih in drugih prireditvah, še vedno pa so bili nepogrešljivi na veselicah. Čedalje bolj so začeli gojiti umetne skladbe svetovno znanih skladateljev. Počasi se je začela oblikovati visoka kakovostna raven orkestra.<\/span><\/p>

Leta 1949 je umrl dolgoletni kapelnik Feliks Svetek. Kapelnik je bil kar 35 let. Njemu gre največja zasluga, da se je godba pod raznimi imeni in pokroviteljstvi obdržala. Bil je odličen organizator, čeprav glasbeno neizšolan, a velik kapelnik, z veliko talenta in znanja godbene kulture.<\/span><\/p>

Godba so čedalje pogosteje poimenovali z Vevško godbo. Ob finančni podpori Papirnice Vevče se je začela naslanjati nanjo; iz nje je bilo tudi največ godbenikov. Z ureditvijo gmotnega položaja se je začela dvigati kvaliteta. Ob ustanovitvi Delavsko prosvetnega društva SKUD Jože Mazovec v Vevčah je godba prešla v okvir tega društva, leta 1952 pa h Gasilskemu društvu Vevče, ki je delovalo v okviru Papirnice. Takrat je godba štela že 35 članov in imela je tudi mladinsko godbo z dvajsetimi člani.<\/span><\/p>

Leta 1963 je godba pričela z delovanjem pod današnjim imenom: Papirniški pihalni orkester Vevče. Strokovno je godbo vodil dirigent Franci Grebenšek, ki je sicer bil redno zaposlen kot godbenik v Godbi milice. V Papirniški pihalni orkester Vevče je prinesel drugačen način dela na področju študija in izvajanja skladb. Pod njegovim strokovnim vodstvom je orkester napredoval v drugo jakostno skupino slovenskih godb. Leta 1976 je strokovno vodenje orkestra prevzel dirigent Jože Hriberšek, ki je bil do takrat dirigent Godbe milice. Pod njegovim vodstvom se je pokazala potreba po večjih vadbenih prostorih in boljših inštrumentih. Papirnica Vevče in takratna občina Moste Polje sta obnovili in razširili godbeni dom.<\/span><\/p>

Za izvajanje zahtevnejših skladb je bilo potrebno vključiti Glasbeno šolo Moste za pridobivanje mladih glasbenikov. Glede na to, da Glasbena šola pa ni omogočila poučevanja vseh inštrumentov, pomembnih za pihalni orkester, se je vodstvo orkestra odločilo, da organizira poučevanje deficitarnih inštrumentov v prostorih orkestra v Vevčah. Večje število mladih godbenikov, ki so se v tem obdobju vključilo v orkester, je narekovalo potrebe po inštrumentih, ki so jih pomagale nakupiti Zveza kulturnih organizacij Moste Polje, Papirnica Vevče in Zveza kulturnih organizacij Ljubljane. Slednja je bila ustanovljena leta 1994 in Papirniški pihalni orkester je njen ustanovni član.<\/span><\/p>

<\/p>

Po stotem...naslednjih 100<\/span><\/strong>
Leta 2000 smo v Papirniškem pihalnem orkestru proslavili 100-letnico obstoja.<\/span><\/p>

Trudimo se, da bo Papirniški pihalni orkester Vevče v naslednjih letih postal najboljši amaterski orkester v Sloveniji in bo mednarodno priznan po prejetih priznanjih na rednih gostovanjih v tujini.<\/span><\/p>

Ponosni smo, ker smo člani PPOV. Poskušamo dosegati najvišjo možno kakovost amaterskega orkestra za naše konkurente doma in v svetu in to dosegamo zaradi pripadnosti orkestru, ki jo osebno dosledno izražamo s svojo samodisciplino, samoodgovornostjo in soodgovornostjo za doseganje skupnih najvišjih kakovostnih ciljev.<\/span><\/p>

Številčnost članov zagotavlja popolno uravnoteženost instrumentov in smo sposobni izvajati skladbe F oz. 6.<\/span><\/p>

Trudimo se vsako leto pridobiti deset novih kandidatov za člane PPOV.<\/span><\/p>

Igramo raznovrstno glasbo, ki motivira glasbenike in privablja vse večji krog poslušalcev.<\/span><\/p>

Razvili smo in negujemo takšne oblike in vsebine sodelovanja in druženja, ki utrjujejo našo pripadnost orkestru. Vsak član našega orkestra po lastni presoji letno aktivno sodeluje vsaj pri eni takšni aktivnosti.<\/span><\/p>

Papirniški pihalni orkester Vevče

Galerija(1 slika)